Konec papirnatega denarja. Kaj nas čaka?

Na naših tleh so najprej kovali denar Iliri in Kelti že v 4. stoletju pred našim štetjem po vzoru grških »drahem«. Ko so naše kraje zasedli Rimljani, je bil v obtoku rimski denar, ki ga je vse polno po naših muzejih, pa tudi v zasebnih zbirkah.

 

Prvi papirnati denar, imenovan »keš«, so uporabljali že Kitajci v 10. stoletju, ki so namesto težkih železnih kovancev majhne vrednosti raje naokrog prenašali potrdila o deponiranem denarju. Tudi v Evropi so že prej krožila taka potrdila, zadolžnice in denarna nakazila. Prve novodobne bankovce, ki naj bi jih izdala banka v državnih rokah in pod nadzorom parlamenta, pa je izdala Stockholmska banka leta 1661. Vzrok je bil pomanjkanje srebrnikov.

Leta 1694 je bila ustanovljena Angleška banka, kot združenje državnih upnikov. Londonski veletrgovci so namreč ponudili državi posojilo 1.200.000 funt šterlingov s pogojem, da se novi banki dovoli izdajanje bankovcev do tega zneska. Po tem zgledu so nastale še druge emisijske banke, leto kasneje Škotska banka, 1716 francoska Kraljeva banka, 1762 pa Dunajska mestna banka, ki je izdajala bančne listke, bankocetle.

Leta 1759 so izdali svoje prve bankovce na Dunaju, vredni so bili 10 in 20 guldnov. Zanimivi so še zasilni bankovci, ki so bili izdani v času pomladi narodov, leta 1848. Med drugimi jih je izdala tudi ljubljanska mestna srenja, na njih pa se je ob nemškem prvič pojavil tudi slovenski napis. Zasilni denar je bil sicer izdajan kar pogosto, običajno v izjemnih razmerah.

Denarne reforme in inflacija

Marija Terezija je leta 1753 izpeljala denarno reformo, ki je predpisala kovanje 20 goldinarjev iz kölnske marke in uvedla kovanje novcev iz manj vrednih kovin. Krajcarje in vinarje so začeli kovati iz bakra. V Belgiji so leta 1861 za izdelavo srebrnih kovancev začeli uporabljati kupronikelj, kasneje pa so v raznih delih sveta razvili še druge zlitine.

V valutni reformi avstro-ogrske monarhije, leta 1892, je bila uvedena »krona«, delila se je na 100 »vinarjev« ali »helerjev«. Uvedena je bila zlata valuta. To je denarni sistem s trdnim razmerjem med denarno enoto in zlatom, ki so jo pred tem že vpeljale Velika Britanija, Nemčija in druge države. Banka po zakonu ni bila dolžna zamenjevati bankovce za zlato, vendar je to počela vse do 1. svetovne vojne, ko se je sistem zlate valute prvič sesul.

Inflacija je pojav razvrednotenja denarja, predvsem zaradi nesorazmernega povečanja količine denarja v obtoku. Znani so primeri popolnega razvrednotenja, hiperinflacije, v Nemčiji, ko se je vrednost marke med leti 1914 in 1923 zmanjšala na eno bilijoninko predvojne vrednosti.

Leta 1944 je bil ustanovljen Mednarodni denarni sklad, posebna organizacija Organizacije združenih narodov za nadzor nad mednarodnim monetarnim sistemom. 1. januarja 1999 je dobila Evropa nov denar – »evro«, ki je postal uradna skupna valuta Evropske unije. Z letom 2002 je prišla v obtok nova evropska valuta evro, denar evropskih držav, ki so članice denarne unije, pa ni več zakonito plačilno sredstvo

Začetki denarja na ozemlju Slovenije

Na ozemlju današnje Slovenije so prebivalci prvič prišli v stik z rimskim denarjem sredi 2. stoletja pred našim štetjem, ko se je začelo trgovanje med rimskimi trgovci iz Italije in domačimi keltskimi plemeni. Še posebej veliko rimskega republikanskega denarja je krožilo v 1. stoletju pred našim štetjem na območju Celja, ki je bilo tedaj pomembno trgovsko središče noriških Keltov.

Redni stiki z rimskim denarjem so spodbudili keltsko aristokracijo, da je začela v 1. stoletju pred našim štetjem kovati svoje novce. Kovali so velike srebrnike, imenovane »tetradrahme« in kot drobiž male srebrne novčiče. Kovali so jih v kovnicah na območju današnjega Celja in na Štalenski gori, nemško Magdalensberg na Koroškem. Noriška plemena so kovala denar izključno za svoje potrebe. Ko so Rimljani leta 15 pred našim štetjem anektirali ozemlje noriškega kraljestva, so noriški Kelti izgubili pravico kovanja denarja.

Novec najvišje vrednosti v prvih dveh stoletjih našega štetja je bil zlatnik, imenovan »aureus«, ki je bil po vrednosti enak 25 srebrnikom, denarijem. V vsakodnevnem življenju pa so prevladovali bronasti novci treh vrednosti. »Šesterc«, latinsko »sestertius« se je delil na dva »dupondija« ali latinsko »dupondius« oziroma na štiri »ase«, ki so se najpogosteje pojavljali na naših tleh.

V začetku 3. stoletja so poleg denarijev začeli kovati še srebrnike dvojne vrednosti imenovane »antoninijani«, latinsko »antoninianus«, ki je čez pol stoletja izrinil iz obtoka denarij. Zaradi slabšanja kovine, iz katere je bil kovan antoninijan, je bil le-ta podvržen inflaciji. Leta 294 je cesar Dioklecijan ustavil kovanje antoninijanov in z novčno reformo uvedel srebrni novec »argenteus« ter bronasti novec »folis«, ki je bil bolj vsakdanji.

V drugi polovici 4. stoletja so poleg zlatih novcev (»solidus«) in srebrnikov (»miliarense«, »siliqua«) kovali tudi bronaste različnih vrednosti. Redkeje se pri nas pojavljajo bizantinski zlatnik in bronasti novec. V Sloveniji je bilo najdenih nekaj zlatnikov in srebrnikov Vzhodnih Gotov in Langobardov. Od 6. do 10. stoletja je imel denar obrobno vlogo, saj se je prebivalstvo vračalo k naturalnemu gospodarstvu.

Z razvojem trgovine med Italijo in Dunajem ter Ogrsko se je ponovno razvilo denarno gospodarstvo. Pri nas so prevladovali regensburški »pfenigi«, ki so vplivali tudi na nastanek prvih avstrijskih kovov v 12. stoletju.

Kovanci na ozemlju Slovenije

Med srednjeveškimi slovenskimi kovnicami je bila najpomembnejša v koroških Brežah, nemško Friesach, saj so breški srebrni denarič, »pfenig«, v 12. in 13. stoletju uporabljali tudi na Hrvaškem in Ogrskem, v Gradcu in na Dunaju, po njegovem zgledu pa so izdelovali denar še vsaj v ducatu kovnic. V 13. stoletju so pri nas poleg breških pfenigov oz. oglejskih srebrnikov krožili tudi beneški »dukat«, imenovan po eni od besed na kovancu, ki je nosil tudi ime »cekin«, ki v italijanščini označuje kovnico in ogrski »zlat« ali »šmarni dukat« zaradi podobe Device Marije, zaščitnice Ogrske. Pfenigi so postali drobiž. V začetku 15. stoletja so breški pfenigi povsem izginili iz obtoka. Poleg graških pfenigov so vedno bolj prevladovali dunajski pfenigi. V prvi polovici 15. stoletja so tudi celjski grofje kovali »celjske pfenige«.

Konec 15. stoletja pfenigi niso več zadostovali za potrebe takratnega gospodarstva. Po italijanskem vzoru so začeli kovati velike srebrnike. Tirolski nadvojvoda Sigismund je leta 1482 začel kovati največje srebrnike, »pfundnerje«. Leta 1484 je v okviru novčne reforme začel kovati srebrne »polgoldinarje«, dve leti kasneje pa srebrne »goldinarje«. Novci obeh vrednosti so hitro preplavili Evropo. Goldinarje so od leta 1520 kovali tudi na Češkem v Jáchymovu, nemško Joachimstal. Po kovnici so jih poimenovali »joachimsthaler«, zaradi česar se jih je prijelo ime »tolar«.

Po predpisu cesarja Ferdinanda I., iz leta 1524, so bili v vseh avstrijskih deželah in tudi na našem ozemlju v obtoku »tolarji«, »srebrni polgoldinarji«, »šestice« in »krajcarji« ter zlati »dukati« in »guldni«. Za osnovo denarnega sistema je služil krajcar, kovanec, na katerem je bil upodobljen dvojni križ. Najprej je bilo treba za srebrni goldinar odšteti 60 krajcarjev, od leta 1857 pa 100. Denarni sistem, ki ga je uvedel Ferdinand I., se je pozneje pogosto spreminjal in v obtok so prihajali tudi novci drugih vrednosti. Pomembno je, da je denarni sistem ostal enoten za vse avstrijske dežele, ki mu je za osnovo služil krajcar.

V 16. in 17. stoletju so Habsburžani v slovenskih deželah morali dopustiti poleg avstrijskega tudi beneški denar in sicer »beneški libernik« ali »laški funt«, ki velja 20 soldov. Ozemlje je bilo namreč prehodno in trgovska povezanost z Benečijo močna. Razmerje med denarnima sistemoma so Kranjci računali s specifično slovensko števno enoto, imenovano »črni denarič«, ki sicer ni obstajal kot realni kovanec. Razmerje je bilo tako, da je laški denar veljal pri nas več, 13 in eno tretjino krajcarja, kot v drugih deželah cesarstva, 12 krajcarjev. Avstrija je laški denar brez uspeha skušala prepovedati, nato pa je Karel II. uvedel uradni dvojni tečaj. Ta posebnost je znana kot kranjska valuta. Po prenehanju kranjske valute v 18. stoletju so bile slovenske pokrajine vključene v denarne sisteme absolutnih in meščanskih monarhij, ki so jim pripadale.

Bankovci na ozemlju Slovenije

Leta 1762 je Marija Terezija podelila avstrijskim deželam pravico izdajanja papirnatega denarja. Prva ga je izdala dunajska Stadt-Banco. Izdali so bankovce od 5 do 100 »florinov«.

Poleg emisijskih bank, ki so upravljale denarni obtok, so se razvile hranilnice, ki so sprejemale denarne vloge prebivalstva. Najstarejši denarni zavod na Slovenskem je bila Kranjska hranilnica, ustanovljena leta 1820 v Ljubljani. Ker je bila po nastanku druga v Avstriji, se je nekaj časa imenovala tudi Druga avstrijska hranilnica v Ljubljani.

Po razpadu Avstro-Ogrske so bile na Slovenskem v obtoku predvsem »krone«. Te so najprej žigosali oziroma nalepili nanje posebne znamkice kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, tako da so jih ločili od kron države Avstrije, kjer so bile vredne manj. Leta 1920 so krone zamenjali kronsko-dinarski bankovci, na katerih sta bili označeni obe vrednosti. Štiri krone so veljale en dinar, kar je bilo za slovensko gospodarstvo in tudi za ljudi zelo neugoden tečaj. Leta 1923 je »dinar« postal edina valuta.

V letih med 1941 in 1945 je bil na območju Slovenije v veljavi okupacijski denar: Sto predvojnih dinarjev se je zamenjalo za pet nemških mark ali 30 italijanskih lir ali 10 madžarskih pfenigov. Med II. svetovno vojno je posebnost predstavljal partizanski Denarni zavod Slovenije ustanovljen 12. marca 1944, ki je bil osrednji slovenski partizanski finančni zavod. Urejal je denarni promet in gospodarske razmere na osvobojenem ozemlju. Opravljal je vse funkcije osrednje emisijske in kreditne banke. Izdajal je bankovce, plačilne bone v »lirah«. To je bil prvi slovenski denar in tudi prva izdaja denarja v okupirani Evropi. Tiskali so ga sredi roških gozdov na papirju, uvoženem iz Milana, osnutke je izdelal arhitekt Branko Simčič. Zavod je bil edinstven primer v zasedeni Evropi. 19. oktobra 1946 je bil spojen z Narodno banko Jugoslavije.

Po vojni so okupacijski denar zamenjali za »dinarje« Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ). Deset predvojnih din je veljajo 1 dinar DFJ. Denarna reforma v Jugoslaviji je leta 1966 prinesla novi dinar. Nastopil je prvega januarja in je veljal sto starih dinarjev. Zadnja leta jugoslovanske države so prinesla rekordno razvrednotenje denarja. Država je bila na robu hiperinflacije. Spomladi 1989 je v Ljubljani zmanjkovalo bankovcev.

Kaj nas čaka sedaj, v teh časih? Že dolgo se govori o planu elite. Poglejte si več v video posnetku.

Kakšna je tvoja reakcija?

like
0
dislike
0
love
0
funny
0
angry
0
sad
0
wow
0